Nekateri trdijo, da bi se morale države osredotočiti izključno na razvoj gospodarstva, da bi odpravile revščino, medtem ko drugi menijo, da razvoj vodi v okoljske težave in bi ga bilo zato treba začasno ustaviti.Zdi se mi, da gre le za različne poudarke: oba pogleda imata svojo utemeljitev glede na potrebe različnih držav.

Po eni strani je smiselno, da obubožane države dajejo prednost razcvetu gospodarstva pred njegovimi posledicami za ekosistem.Z vidika zagovornikov tega problem, ki izčrpava te narode, ni življenjski prostor flore in favne, temveč zaostalo gospodarstvo, pa naj bo to nizka produktivnost v kmetijstvu, nezadostne naložbe v infrastrukturo ali milijoni smrti zaradi lakote in bolezni.Glede na to je spodbudna gospodarska rast izrednega pomena pri zagotavljanju sredstev za reševanje teh težav.Eden od prepričljivih primerov je Kitajska, kjer se je zaradi burne gospodarske rasti v zadnjih pol stoletja dramatično zmanjšalo revno prebivalstvo in odpravila lakota.
Čeprav ima argument svojo vlogo v manj razvitih regijah, ni dovolj upravičen, da bi jih utišal
okoljevarstveniki, ki protestirajo na ulicah v industrializiranih državah, ki so že izkusili škodljive posledice skupaj z ekonomskimi nagradami.V Ameriki je na primer priljubljenost osebnih avtomobilov glavni krivec za porast ogljikovega dioksida.Poleg tega lahko stroški obravnavanja škodljivih vplivov nekaterih industrijskih projektov močno prevladajo nad njihovim prispevkom k davčnemu sistemu, če upoštevamo dolgoročno erozijo tal in onesnaženje rek zaradi nevarnega onesnaženja – ta skrb z ekonomskega vidika prav tako poraja trditev, da je razcvet ne bi smeli žrtvovati okolja.
Za zaključek ima vsaka izjava svojo utemeljitev z določenega vidika, rekel bi, da bi se lahko gospodarstva v vzponu naučila iz industrializiranih držav v svojih izkušnjah pri obravnavanju razmerja med razvojem in ekološkim sistemom ter zato sprožila bolj celovito strategijo, ki bi ustrezala njihovim zahtevam.